MIR

 

Sem otrok druge svetovne vojne. Rodil sem se leta 1943, sredi italijanske in nato nemške okupacije mojega rojstnega mesta. Z vsem, kar so mi ponujali fašisti in nacisti, z zaprtim očetom in pomanjkanjem hrane, ki je oslabilo moje telo do danes, in strahom pred nasiljem, ki ga nikoli ne bom pozabil. In povojno obdobje, ko smo živeli z ljudmi brez rok, brez oči, brez nog, zmedeni v svojem sobivanju, granate in mine, uničene hiše in nenehno pomanjkanje hrane, in živeli pod režimom, ki ga je vsilila delitev sveta, socializem, v katerem je učiteljica v osnovni šoli vprašala, ko je umrl Stalin, Titojev največji sovražnik, umrl, kaj se govori v naših domovih, da bi lahko zapisala in obvestila politično policijo, da aretira tiste, ki so hvalili zlobneža.

Vojna ni le dejanje vojskovanja, njene posledice, zlasti na otroke, smo poznali le igranje ubijanja nacistov, nič nogometa ali drugih iger, in na naslednje generacije. Vojna se nikoli ne konča, tako kot se nikoli ne končajo pogromi. Nasilje ostane v duši, čeprav je tetovaža, ki so jo nacisti vsilili Judom v koncentracijskih taboriščih, skrita pod dolgimi rokavi njihovih srajc.

V Braziliji smo kljub kriminalnemu nasilju in drugim vrstam nasilja, ki nimajo primere, imuni na vojne, nevtralni v konfliktih, včasih celo izkoriščamo njihove gospodarske prednosti, vendar danes in verjetno tudi v prihodnjih letih živimo v svetu regionalnih oboroženih konfliktov. Govorimo o Gazi, Libanonu, Siriji, Hezbolahu, Hamasu, islamski skupini, terorizmu, Somaliji, Tajski in Kambodži, Pakistanu in Indiji, Sahelu, Ukrajini in še mnogih drugih. Skupaj poteka 59 vojn, 180 konfliktov med nasprotujočimi skupinami v različnih delih sveta, v vojnah pa bo do leta 2024 porabljenih 2,44 bilijona dolarjev. Svet se ponovno oborožuje, Kitajska, Rusija in ZDA kupujejo nove ladje, Argentina, gonilna sila razvoja pa je postala vojaška industrija.

Papež, vodja milijard katoličanov, nas med mašo prosi, naj molimo za mir. Njegov poziv sega preko cerkve, ki jo vodi. Ne smemo si le želeti miru in konca konfliktov, ampak si moramo tudi prizadevati za mir. Dejstvo, da nismo vpleteni v konflikt, tudi po božji milosti, ne pomeni, da je nesreča vojn v drugih državah dobra za nas. Še posebej zato, ker se konflikt približuje naši meji, v Venezueli, ki nam je zadnjič prinesel 1,7 milijona beguncev. Mir se doseže tako z diplomacijo kot s pripravami na vojno. Ali se res borimo za mir in ali smo pripravljeni na obrambo?

Če bo v Venezueli prišlo do oboroženega spopada, bomo preizkusili oba načela. Bismarck je rekel, da ko se diplomacija konča, se začne vojna.